Torej štafeto prevzemam od tule, pravila so tu
Vem da je gozd prepovedan, a tu sprašujem po slapu.
Če bo kljub namigom pretežko, ali če bodo kakšne pripombe, bom sliko zamenjala.
Torej, kateri slap je na sliki?

15. Jul 2008
Torej štafeto prevzemam od tule, pravila so tu
Vem da je gozd prepovedan, a tu sprašujem po slapu.
Če bo kljub namigom pretežko, ali če bodo kakšne pripombe, bom sliko zamenjala.
Torej, kateri slap je na sliki?

16. Maj 2008
petek v sredini maja.
za vecino Celjskih dijakov dan, ki ga nestrpno pricakejejo ze celo solsko leto.
Znan tudi kot techno park.
Za vse, ki ne veste o cem je govora. si predlagam da si ogledate sledeci filcek. Pozornost posebej usmerite na cas med 00:12 in 00:19
Včeraj, dan pred tem, je v javnost prisla novica, da ’tehnač’ letos odpade. Oz. je bil prestavljen. A noben lokal se ne more kosati z vzdusjem v parku.. to leto.. brez glasbe
Vseeno se je zbrala vecina ljudi, ki je nameravala obisati techno park, na čelu z maturanti, ki na ta dan vsako leto plesejo znamenito četvorko po Slovenskih ulicah.
Ta dan sem od 8-19 večinoma preživela v gozdu nad parkom. Tam je gneče malo manj. A sprehod čez park me je kasneje, ko se je večina že odpravila domov popolnoma šokiral.
Množica v ozadju

je namrec za sabo pustila…
ne najdem besed. pa predlagam da si pogledate sami.





In ne, tokrat se ne zgrazam nad tem kako se mladina ne zna zabavati brez alkohola [za nadzor nad ilegalnimi opojnimi substancami so skrbeli kriminalisti.. recimo da dokaj uspesno]. Na srečo, a čudežno, se niti enkrat ni zaslišala sirena rešilnega vozila, ki je ob takšnih priložnostih že kar stalnica v celjskem parku. Pač pa nad vzgojo teh mladih ljudi. Ali doma prav tako ne poznajo koša za smeti?
23. Mar 2008
Že vse življenje se navdušujem nad velikimi svetovnimi mesti. Kjer gre vsak svojo pot, si izbira svoj krog prijateljev. Tu, v naši domovini, kjer smo prisiljeni živeti s tistimi, ki nas pač obkrožajo, pa lahko z zagotovostjo rečem, da marsikater sosed ve več o nas, kot mi sami o sebi. Po ogledu predstave Borza slovenskih karakterjev sem se prav pošteno zamislila nad življenjem. V enem izmed likov sem prepoznala prijateljico, spet drugi je bil podoben bivši učiteljici, tretji sosedu.. Prepričana sem, da bi se marsikdo našel v komu izmed njih. Ampak zakaj? Ali res vsi živimo tako kot nam narekujejo drugi. Se res delimo le na neumne blondinke, metroseksualce, alkoholike, poslovne ženske in kmete. Redkokdo prizna, da ne mara homoseksualcev, pa vendar jim na ulici nameni grd pogled, rekoč, da tu ni prostora za njih. Pa vseeno se drugačnost ne zdi več tako nenavadna. Vse več ljudi išče nekja novega, neobičajnega.. In mogoče tudi vse to počasi postaja vse bolj ustaljeno, ukalupljeno. Drugačnost je subjektivna. Največkrat za samoumevno, normalno, pojmujemo tisto, kar v družbi prevladuje. (Če spet vzamem že prej omenjen primer) A homoseksualec se sam sebi verjetno ne zdi drugačen. Njemu se zdim drugačna jaz. Pa me verjetno za to ne obsoja. Vsak ima pravico biti drugačen. A bojim se, da je v naši prelepi Sloveniji, to največkrat nemogoče.
