Že vse življenje se navdušujem nad velikimi svetovnimi mesti. Kjer gre vsak svojo pot, si izbira svoj krog prijateljev. Tu, v naši domovini, kjer smo prisiljeni živeti s tistimi, ki nas pač obkrožajo, pa lahko z zagotovostjo rečem, da marsikater sosed ve več o nas, kot mi sami o sebi. Po ogledu predstave Borza slovenskih karakterjev sem se prav pošteno zamislila nad življenjem. V enem izmed likov sem prepoznala prijateljico, spet drugi je bil podoben bivši učiteljici, tretji sosedu.. Prepričana sem, da bi se marsikdo našel v komu izmed njih. Ampak zakaj? Ali res vsi živimo tako kot nam narekujejo drugi. Se res delimo le na neumne blondinke, metroseksualce, alkoholike, poslovne ženske in kmete. Redkokdo prizna, da ne mara homoseksualcev, pa vendar jim na ulici nameni grd pogled, rekoč, da tu ni prostora za njih. Pa vseeno se drugačnost ne zdi več tako nenavadna. Vse več ljudi išče nekja novega, neobičajnega.. In mogoče tudi vse to počasi postaja vse bolj ustaljeno, ukalupljeno. Drugačnost je subjektivna. Največkrat za samoumevno, normalno, pojmujemo tisto, kar v družbi prevladuje. (Če spet vzamem že prej omenjen primer) A homoseksualec se sam sebi verjetno ne zdi drugačen. Njemu se zdim drugačna jaz. Pa me verjetno za to ne obsoja. Vsak ima pravico biti drugačen. A bojim se, da je v naši prelepi Sloveniji, to največkrat nemogoče.
